Če so poškodovani višji vratni segmenti, govorimo o tetraplegiji. Vzrok je okvara ali celo prekinitev živčnih poti v hrbtnem mozgu. Mišice ne morejo sprejemati zapovedujočih impulzov možganske skorje. Če so prekinjene poti živcev iz velikih možganov in hrbtenjače, pride do izpadov senzibilitete in motorike prizadetega dela telesa .
Do tetraplegije pride takrat, ko bolezen ali poškodba napade v vratnem predelu in jo označuje delna ali popolna paraliza vseh udov. Ti dve stanji pogosto spremljajo neprizanesljivi mišični krči in tresavica kot tudi kronična bolečina.
To je relativno mlada invalidnost - oblike invalidnosti. Prej so ljudje s poškodbo, zlomom hrbtenice in prekinjeno funkcijo hrbteničnega mozga in živčevja umirali. Življenje paraplegika je življenje z ohromljenim telesom do višine poškodbe (tudi do vratu), inkontinenco, dekubitusi, ki so posledica ležanja in sedenja, bolezni urotrakta, atrofijo mišic.
Distrofija je mišično in živčno-mišično obolenje. Pri ljudeh povzroča napredujočo invalidnost, za katero je značilno, da se začne zvečine pojavljati pri otrocih v starosti od 3. do 7. leta. Praviloma najprej oslabijo skupine mišic z grobo močjo.
Zaradi tega distrofiki posledično v večini primerov postanejo odvisni od uporabe invalidskega vozička še pred koncem pubertete ter seveda postopoma vedno bolj tudi od fizične pomoči drugega človeka, ki je tako neločljiv sopotnik v večji ali manjši meri v celotnem 24- urnem biološkem ritmu. Zato imajo distrofiki povsem spremenjen socialni slog svojega življenja, s celo vrsto tehničnih pripomočkov. Ker ostanejo intelektualne sposobnosti neprizadete, nadzorljivi drobni gibi pa so ohranjeni, je mogoče uresničevati vse socialne aktivnosti in dosegati življenjske cilje.
Pri distrofikih je pomembna redna obnovitvena medicinska rehabilitacija, s katero se preprečujejo sekundarne okvare in ohranjuje zadovoljivo splošno zdravstveno stanje, kljub kroničnemu obolenju.
Multipla skleroza je avtoimunska bolezen centralnega živčnega sistema. Pri tej bolezni pride do poškodb zaščitne ovojnice živčne celice. Zaradi te poškodbe se informacije preko živcev ne prenašajo in tako prihaja do okvar.
Večina bolnikov se srečuje z multiplo sklerozo v obliki zaporednih poslabšanj in izboljšanj. Nekatere osebe z multiplo sklerozo pa imajo progresivno obliko. Najhujša je nepredvidljivost same bolezni, ker ne vedo kdaj bo poslabšanje nastopilo. Bolezen je kronična in vodi v manjšo ali večjo invalidnost, ki je trajna in se z leti povečuje.
Najbolj pogoste posledice te bolezni so: motnje pri hoji, mišična oslabelost, stalni in občasni krči, tremor, motnje koordinacije; govora, uriniranja, vida, požiranja ter prisotnost bolečin.
Najbolj pomembno je čimbolj zgodno odkrivanje bolezni in postavljanje pravilne diagnoze oz. oblike invalidnosti. V tem primeru lahko mnogo storimo pri upočasnjevanju napredovanja bolezni in za ohranjanje zdravja. Ugotovljeno je, da je za ohranjanje zdravja najbolj koristna rehabilitacija s fizioterapijo, delovno terapijo, psihoterapijo, ustreznim delom in ustrezno prehrano. Brez navedenih obravnav se stanje bolnika z multiplo sklerozo progresivno poslabšuje in povzroči najtežjo invalidnost. Večina bolnikov potrebuje ortopedska sredstva in pomagala, predvsem za gibanje.
Osebe s cerebralno paralizo so ljudje, ki imajo zaradi poškodbe možgan gibalne motnje, v veliko primerih pa tudi motnje govora, vida, zaznavanja ali zmanjšanje intelektualne sposobnosti. Poškodbe možgan lahko nastanejo med nosečnostjo, med ali takoj po porodu, pa tudi zaradi infekcij in drugih vzrokov.
Cerebralna paraliza "pomeša" sporočila med možgani in mišicami. Glede na to, katero sporočilo je prizadeto, poznamo tri tipe cerebralne paralize. Mnogi ljudje s cerebralno paralizo imajo kombinacijo dveh ali več tipov. Zapletenost cerebralne paralize in njenih učinkov se razlikuje od ene do druge osebe. Zato je včasih težko natančno opredeliti, kateri tip cerebralne paralize ima otrok.
Cerebralna paraliza ni obolenje v ustaljenem medicinskem pomenu, zato zanjo ne poznamo zdravila. Z zgodnjo in intenzivno terapevtsko obravnavo lahko motnje ublažimo ali odpravimo. Končni cilj pa je usposobitev oseb s cerebralno paralizo, da živijo normalno življenje, prilagojeno svojim sposobnostim, v njihovem primarnem socialnem okolju. Mnogi izmed njih vse življenje potrebujejo najrazličnejše pripomočke, prilagojene prevoze, stalno nego, predvsem pa pomoč strokovnjakov in soljudi.
Paralitiki so invalidne osebe z okvaro perifernega motoričnega nevrona.
Klinično se ta okvara kaže kot: flakcidna paraliza enega ali več udov oz. trupa; odsotnost spastičnosti; ohranjena senzibiliteta; ohranjena kontrola sfinktrov; ni sistemske prizadetosti; stanje je dokončno. Posledica navedene okvare je stanje trajne vezanosti na invalidski voziček ali uporaba opornih palic pri premikanju in hoji na krajše razdalje ter uporaba opornih aparatov oz. drugih ortopedskih pripomočkov ali tudi brez njih, kjer jih ni mogoče aplicirati.
Za slabovidno oz. slepo se šteje oseba, ki ima:
1. ostrino vida od 0,30 do 0,10 – slabovidnost;
2. ostrino vida manj od 0,10 do 0,05 (štetje prstov na 3 m) ali zožitev vidnega polja na 20 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke ne glede na ostrino vida - slabovidnost;
3. ostrino vida manj od 0,05 (štetje prstov na 3 m) do 0,02 (štetje prstov na 1,5 m) ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke na 5 do 10 stopinj, ne glede na ostrino vida – slepota (izguba vida nad 95%);
4. ostrino vida manj od 0,02 (štetje prstov na 1,5 m), zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5 stopinj, ne glede na vidno ostrino - slepota;
5. vidna ostrina je = (amaurosis), ni dojma svetlobe - slepota.
Vzroki slepote oz. slabovidnosti so: visoka kratkovidnost, atrofija vidnega živca, degenerativna prizadetost mrežnice, pigmentozna retinopatija, glavkom, prizadetost žilnice, katarakta, razvojne anomalije, odstop mrežnice, poškodbe, diabetična retinopatija, prizadetost roženice in drugi vzroki.
Zaradi slepote oz. močne slabovidnosti so tovrstni invalidi predvsem gibalno in komunikacijsko ovirani.
Naglušnost oz. gluhota je taka okvara, ki posameznika ovira v govorno-socialni komunikaciji. Gre za osebe, ki okvaro sluha doživljajo kot trajno oviranost v sporazumevanju z večinskim slišečim okoljem.
Od stopnje okvare sluha, vzroka in časa nastanka je odvisna stopnja oviranosti v govorno-socialni komunikaciji, njene posledice in načinu pomoči. Materin jezik gluhih je znakovni jezik, pri sporazumevanju s slišečim okoljem potrebujejo prevajalce znakovnega jezika. Za naglušne osebe pa je značilno, da za sporazumevanje uporabljajo glasovni govor ter pri poslušanju uporabljajo slušni aparat in druge tehnične pripomočke.